Pablo je dobil ime po beaglu.

Pablo je k nam prišel pozimi 2021, star osem tednov. Majhna, malce prestrašena kepica, ki se je bala glasnih zvokov in novih krajev, z ljubeznijo pa ni skoparila nikoli. Srce cele družine je osvojil v trenutku. In ne samo naše: vsakemu, ki ga je srečal, se je znal prikupiti že s prvim pogledom.

Povsod je šel z nami in tako smo prepotovali velik del sveta — gore in obale, reke in travnike. Moker smrček vsako jutro. Repek, ki ni znal mirovati. In oči, ki so znale povedati vse.

Potem je zbolel za limfomom. Boril se je pogumno do zadnjega dne in nas še takrat tolažil s tistim pogledom. Poleti 2025, pri štirih letih in pol, ga ni bilo več.

V tistih mesecih smo terapijo zapisovali na roko na listke in opravili nešteto klicev v družini, da smo ugotovili, ali je zdravilo že dobil ali ne. In ko je veterinar vprašal, ali je kdaj reagiral na kakšno zdravilo, smo brskali po starih sporočilih in računih.

Takšna bolezen ne izbira in ne išče krivca. Opazili pa smo nekaj drugega: nihče ni vedel. Vzreditelj ni nikoli izvedel, kaj se je z njim zgodilo. Tudi družine njegovih bratov in sester ne. In družina, ki je izbirala mladiča iz istih linij, prav tako ne. Vsak od njih bi to želel vedeti. Le mesta, kjer bi se te zgodbe srečale, ni bilo.

Vzreditelj, ki legla načrtuje leta vnaprej in skrbno testira, si želi vedeti, kako je z njegovimi legli. A prav tisto, kar pove največ, torej kako psi iz legla živijo po osmih, desetih, dvanajstih letih, do njega pride redko. Ne zato, ker bi kdo molčal. Zato, ker ni poti, po kateri bi prišlo.

Pablo je mišljen kot ta pot. Družina zapisuje, kako je s psom. Zapis ostane njen. Vzreditelj skozi leta vidi zdravje svojega legla.

Družini pa da tisto, kar je manjkalo nam: terapijo, ki jo vidi vse gospodinjstvo in v kateri je vsak dani odmerek odkljukan, ter alergije in reakcije na zdravila na enem mestu, pripravljene, ko veterinar vpraša zanje. Namen je preprost: da se zgodba psa ne ustavi na dan, ko zapusti leglo.

Zato mu je ime Pablo.